Zgodba Nije
Ali si kdaj opazoval nasmejane otroke na vrtiljaku? Ali poslušal šum poletnega dežja, ko pade na tla? Ali si kdaj sledil neenakomernemu prhutanju pisanih metuljevih kril? Ali opazoval rumeno sonce, ko izginja v noč? Ali počakaš vedno na odgovor, kadar vprašaš: »Kako si?«. Ali si kdaj rekel svojemu otroku, »to bova napravila jutri«, in v naglici nisi opazil njegovega razočaranega in otožnega pogleda? Življenje ni tekma. Poslušaj glasbo. Čas je kratek. Glasba ne bo trajala večno.
To poezijo je napisalo dekle - najstnica, umirajoča zaradi raka, ki ji je v tem boju ostalo le še nekaj mesecev življenja. Izrazila je svojo zadnjo veliko željo, da bi poslala to pismo širom po svetu in z njim vsem povedala, naj živijo polno svoja življenja, če že njej to ni več omogočeno. Sporočilo sem dobila od prijateljev po elektronski pošti in sem ga malo spremenila, dodala sem nekaj pridevnikov in me je takoj navdihnilo za razmišljanje o življenju.
Njena poetična izpoved me je ganila do srca, čeprav se zavedam vseh resnic, navedenih med verzi in vem, da se dogajajo ljudem na planetu vsakodnevno, ne da bi se mnogi od teh zavedali njihovih posledic, ne danes, mogoče bodo rezultati dejanj storjenih danes, vidni jutri, pojutrišnjem; čez nekaj let, ko otrok, za katerega v tem trenutku ni časa, da bi pogledal njegovo največjo slikarsko umetnino na papirju ali šopek pisano cvetočih rož, nabran na travniku; ne dobi dovolj pozornosti, ki si jo želi v tistem neminljivem trenutku, temveč je bolj pomembno v naglici postoriti nekaj drugega »pomembnega« ravno v tistem istem trenutku in mu reči: »Bom jutri.«. Jutri bo razočaranje na njegovem obrazu dobilo še bolj žalosten izraz, naglica njegovih bližnjih pa bo spet kreirala še eno vrstico v njegovem listu skritega dnevnika, ki se vztrajno polni.
Mar ne bi bilo bolje, da bi se skupaj zavrtela nekaj krogov na vrtiljaku na dvorišču in se smejala razmršeni frizuri zaradi vetra v laseh? Ali poslušala šum dežnih kapljic, kot je to počela naša najstnica v svoji izpovedi svetu? Med poslušanjem padanja dežnih kapljic na travne bilke in posedanju na balkonu se med staršem in otrokom pletejo nevidne vezi, ki lahko otroka v določenih kasnejših trenutkih in situacijah obvarujejo in mu dajejo čarobno skrivno moč za reševanje problemov, bodisi v šoli ali kasneje v samostojnem življenju.
Spomnim se našega družinskega fotografiranja na poznem poletnem dopustu septembra leta 2009, v času sončnega zahoda − takrat, ko sonce, rahlo pordelo, pade v vodo in – če takrat dobro poslušaš, se sliši »psssssss«. Na neurejeno, divjo plažo, kamor vedno zahajamo, so padali še zadnji sončni žarki in nas pobožali v slovo za čudovite trenutke, ki smo jih preživeli v tistem dnevu – na dopoldanskem potepu z rolerji po bližnji okolici; med poletnim kosilom, ko se ni mudilo nikamor in je paradižnikova mešana solata počasi izginjala iz sklede; na skalah, kjer smo počivali po popoldanski malici in sem dokončala rdečo kvačkano poletno torbico za najine drobne nujne stvari med potepom z vozičkom; v morju, kjer je podvodna kamera posnela Nijine noge med uživanjem v kristalno čisti vodi in bodo poleg ostalih krasnih počitniških fotografij napolnile foto album “Naše počitnice”. Izdelala ga bom za spomin na vse preljube počitniške dni, ki smo jih preživeli v 9-ih letih kot družinica – Mi3. Družinska fotografija v popolni poletni opravi na malce večji skali nad morjem, ki je nastala s Karigadorjem v ozadju, v času čudovitega sončnega zahoda, je pravzaprav služila kot družinski podpis na novoletni voščilnici sorodnikom in prijateljem za leto 2011. Seveda pa krasi tudi okensko polico v dnevni sobi in nam v “oblačnih dneh” nosi SONCE.
Mislim, da bi najstnici lahko pritrdilno odgovorila na njeno vprašanje: “Ali si opazoval sonce, ko izginja v noč?«. Mi ga tisti večer nismo le opazovali, ampak skupaj z njim ovekovečili njegov odhod v noč in si ga shranili v množico spominov na dnu srca.
»Ali si kdaj sledil neenakomernemu prhutanju metuljevih kril?« Pisane barve na krilih drobcenega bitja, kar poživijo misli, ko ga opazuješ in spremljaš njegovo pot iz cveta na cvet, krila prhutajo enkrat hitro, drugič počasi; sledi manjši počitek na pisanem rdečem cvetu in hkrati razmislek v glavi. Življenje je podobno prhutanju metuljevih kril – enkrat je potrebno pohiteti, da se doseže cilj; drugič je dovoljeno malce počakati in umiriti srce in duha; enkrat je mavrica po silnem dežju pisana in čudovita, drugič pa so misli, kdaj pa kdaj, tudi prežete s sivino. Takrat je najbolje pogledati vrtiljak z rdečim ogrodjem, na katerem so pisani sedeži zasedeni z otroškim smehom in navdušenostjo, ko se zavrti visoko v zrak in prežene vse skrbi. Spodaj pa mamice in atiji, babice in dedki, tete in strici, ki klepetajo in klepetajo o vsem, kar se je zgodilo, kar je potrebno postoriti, kaj vse je še potrebno pospraviti in počistiti,...... skratka, klepet je o vseh pomembnih in nepomembnih stvareh v življenju, važno pa je, da klepet sploh obstaja in človeštvo druži. Povezujejo in združujejo nas besede in dejanja, pogledi in objemi. Nepozabni pri tem so: Ljudje, ki nam polepšajo dan, pa čeprav izgleda, da bo najbolj siv, meglen in otožen; Ljudje, ki so z nami tkali svilene življenjske preproge; Ljudje, ki nas nasmejejo v trenutkih, ko to najbolj potrebujemo; Ljudje, ki znajo v nas pokazati dobro v trenutkih, ko se dotikamo črnega dna; Ljudje, ki znajo sočustvovati s prijateljevim trpljenjem in se veseliti njegovega uspeha. Najvažnejši pa je Človek, ki nasmešek premore, kadar skozi noč ni videti zore.
Umetnost je dandanes v življenjski naglici počakati odgovor na vprašanje sogovornika: »Kako si?«, saj je to postala včasih zgolj pozdravna fraza, ne pa tudi resnično vprašanje in iztočnica za morebitni pogovor o problemih, prošnjah in namigih za rešitev težavne situacije. Ponuditi ramo za solze in topel prijateljski objem je dejanje, ki nosi neprecenljivo vrednost, ne pozna številke in inflacije, pozna pa utrip srca. V silni vsakdanji ihti po službenih in osebnih opravkih se marsikdaj izgubi čar dneva, neponovljivih trenutkov, prvih otroških korakov, nerodnega padca in modre buške na sredi čela, iskrenega nasmeha ob izpolnjeni največji želji. Spomnila sem se prispodobe: »Zaradi gozda ne vidimo dreves!«, pa še kako res je. Zaradi hitrega tempa življenja in vsakdanjih obveznosti pozabimo na počasni ples in nežno glasbo, ki nam umiri srce in dušo in pripravi prostor za majhne radosti, drobne pozornosti, ki jih je treba znati videti in slišati – s srcem, saj je bistvo očem nevidno, pravi tudi Mali princ.
Takšno sporočilo, ki je v meni obudilo nekaj misli, je le eno v poplavi med elektronskimi sporočili in priponkami, ki krožijo dnevno naokoli po elektronski pošti. Vendar je velika razlika med priponkami, »kar tako«, in med priponkami, ki nosijo v sebi nekaj lepih besed in dejstev, takšnih ali drugačnih, vsakdanjih in včasih krutih, ampak resničnih, le pogledati je treba nanje z različnih zornih kotov. Ob le-teh je marsikdo v trenutku, ko prebira besedilo, zamišljen, se postavi v vlogo avtorja ali glavnega akterja zgodbe, potoči kakšno solzico in si obenem zaželi, da bi se njegova pravljica končala nekako takole: …in živela sta srečno do konca svojih dni.
Pa ne gre vedno tako lahko. Vsakdo na svoji poti sreča, kdaj pa kdaj, kakšne skale in korenine ogromnih dreves, ki ga ovirajo na strmi poti navzgor do cilja. Pomembno pri tem potovanju skozi življenje je le, da pot vije vedno navzgor, proti soncu, proti svetlobi, proti upanju, ki vedno umre zadnje, čisto na koncu. Zavedajmo se, da premagovanje ovir in preskakovanje skal za nekoga predstavlja sleherni vsakdanjik; spet drugim pa je zgolj prestopanje kamenčkov največja ovira v dnevu. Življenje ne šteje vdihov in izdihov, marveč trenutke, v katerih nam je zastal dih.
O življenju je razmišljala Renata Kerovec
Vir: Glasilo Stopinjice
031 515 722
